Letošnji Erazem je bil zelo dobro pripravljen. A na žalost nam vreme ni šlo stoprocentno na roke. Dolge vremenske napovedi so kazale na vesoljni potop, kar je na žalost odv ilo veliko potencialnih udeležencev.
A pri nas se ne sekiramo. Iz tistega kar je, pač poizkusimo narediti največ kar se le da. Hrane je bilo v izobilju, darov tudi, nagrade pa pri nas itak nikoli ne umanjkajo. Glede na okoliščine sem bil zelo vesel udeležbe otrok, ki so jim starši pustili, da se dirke v teh pogojih udeležijo. Njihova zagnanost na startu me je prijetno presenetila in postavila premišljevanje o številu povsem v drugi plan. Ah kaj, popolnoma ga je izničila. Ko vidiš to zagnanost in veselje je vse ostalo povsem nepomembno.
Sobota je bila tudi dan krosa v Andori zato smo si z Mirkom in Samom najprej ogledali žensko tekmo. Na žalost ni šlo povsem po naših željah a tak je naš šport. Dekleti sta prišli na mesta, ki sta jih dosegali že celo sezono in naslednjo sezono bo bolje.
Uro pred startom je dež seveda popolnoma prenehal. Tako je bilo na Erazmu vedno. Še nikoli nismo vozili v dežju. Mokra in blatna proga to ja a dež med dirko nikoli. Jaz sem nekako nihal med vožnjo in dirko, kar je trajalo nekje do Landola, ko so me na prvem spustu prehiteli skoraj vsi. To me je podžgalo in namenil sem se prehiteti nazaj kar največ njih. In potem je po makadamu letelo na aksi, na vzponih na moč in precej pešaka. Dvoslednice so bile namreč zaradi spravila lesa precej mehke in zaradi tega se je naredilo globoko blato, ki je bilo mestoma nevozljivo. Na predzadnjem vzponu po enoslednici sem moral celo prehoditi vse do travnika. Ta del smo ponavadi vozili spust a pri čiščenju posledic žledoloma so vse veje in debla, polomljena in porezana štrlela v hrib in pri drsljivi podlagi bi bilo zelo neva o, saj so bila ostra kot kopja. Poškodbe bi bile lahko precej neva e. Zaradi tega smo se odločili, da bo letos tam vzpon, ki pa je bil zelo strm in za mentalno močne. No oddelal sem tudi to, priletel v Studeno, splezal na travnik in padel v Belsko. Še pentlja do cilja – spolzko kamenje spet hoja in porivanje bicikla in zdrs na kamenju. Lepo na kolena, da ne bo izgledalo, kot da sem počival na progi. Udarec, odrgnina in hitro naprej v cilj. Pod tremi urami in z pasabl zaostankom za Petrom.
Na cilju pa dekleta s kavo in Milan s pivom. Kaj si še lahko želiš! No potem se je veselica šele začela. Malo klepetanja ob pijači in ure so kar letele. Ko so prišle pice sem vedel, da je skrajni čas, da se odpravim proti domu, drugače bom v Belskem do ponedeljka. Na srečo je bil tudi Milan istih misli in na hitro sva se poslovila. Skratka še en lep pa čeprav blaten dan v Pudguri in komaj čakamo jubilejno deseto izvedbo.
Kdor se je ustrašil vremena mu je lahko žal kolikor ima las na glavi.
Loka naslednjo soboto. Eden ali dva? Ne vem še, saj je pred menoj naporen teden.
Aja, Grožnjan! Vročina in napaka pri prehrani sta zmešali moj želodec, zato sem moral odstopiti že po polovici prvega kroga. Jebiga se zgodi. Vsaj vem kaj mi ne paše.
