Kaj naj rečem.. Eden najlepših vikendov v zadnjem času. Parencano maraton sem si vzel kot A dirko in se nanjo tako tudi pripravil. Odrekel sem se startoma v petek in soboto, saj sem se namenil odpeljati dolgo traso 75km in 2300 mnv. V soboto pa sem le moral v Tar pogledat soborce, ki so se mučili z blatom na Istra turu. Relvis je na domačem dvorišču raztural in nasmeha ob zadovoljstvu z dobrim rezultatom, mu ni bilo mogoče spraviti z obraza. Denisu je tudi letelo, tako da afterju ni nič stalo na poti. Ohrabreni z dobrimi rezultati smo naredili bogovski loading z mesno ploščo in palačinkami, tako, da smo potrebovali nekaj časa, da smo se lahko dvignili od mize.
Peter in Nataša sta mi prijazno ponudila prenočišče in po ogledu ženske dirke za Svetovno prvenstvo so se oči začele kar same zapirati.
Naslednje jutro sem se nestrpno odpravil v Vižinado. Imel sem kar nekaj treme, saj dolge Parenzane nisem vozil že nekaj let. Ob prijavi pa mrzel tuš. Moja kategorija ne sme voziti dolge trase! Priznam, da me je spravilo malce s tira in jezen sem se sprijaznil s, kot je izgledalo, neizogibnim. A glej ga zlomka. Ni mi dalo, da bi bil tiho in po nekaj prošnjah organizatorja so se sodniki omehčali in mi le dovolili startati v mlajših masterjih. Razpoloženje se je v trenutku popravilo in na hitro sem se pripravil za start, ki je bil sedaj pol ure prej.
Brez resnega ogrevanja a start na Križ je bil dovolj, da smo se vsi ogreli in na spustu do Mirn e tudi regenerirali. Moj deklarirani cilj je bila povprečna hitrost preko 16 km/h v cilju. In že na začetku je šlo. Po nasipu je letelo kot za stavo. Prvi vzpon na Grožnjan sem hotel začeti z rezervo a me je dobro počutje premamilo in na polno sem zagrizel v klanec. In nikakršnih težav. Noro. Na trasi Parenzane dohitim Denisa in ga malo potegnem in ko se najini trasi spet ločita sem pri Mladenu. Postavi se na čelo naše male grupice in tišči. Po dvoslednici letimo 40 na uro! Malo strahu se prikrade v misli a ni časa za premišljevanje. Polna koncentracija in gasa. Ko pridemo do vzpona na Oprtalj se počutim močan. Najdem dober tempo in tudi, ko klanec malo popusti ne odneham in vozim vseskozi v tekmovalni maniri. Ne popuščam vse do spusta. Tam naredim manjšo napako, ko galantno spustim naprej dekleti s kratke trase. Spust zaradi tega začnem malo počasneje a sta zelo prijazni in se mi samoiniciativno umakneta. Navzdol gre za moje razmere precej hitro. Šele na drugem delu spusta, po hupserjih, me ujame nek mladec s krajše in se grdo obregne vame. Jasno ga enostavno preslišim in se ne spravljam v neva ost. No po kaki minuti smo spet na manjšem vzponu in po desetih sekundah se ozrem nazaj in ga vidim daleč zadaj v mojem oblaku prahu. V Gradinjah spet dohitim Težakice in povlečemo se skozi Istarske Toplice in naprej v Sovinjska brda. Na začetku gre v redu, prav proti vrhu pa začutim napoved krčev. Tako se oba vzpona proti Motovunu pripeljem skoraj do vrha potem pa moram za kakih 50 metrov sestopiti in razhoditi krče. A nič zato. Tudi ostalim ne gre dosti bolje tisti pa, ki se vozijo niso prav nič hitrejši. Na okrepni pod Motovunom mi dajo Adrenalinci kristale himalajske soli. Že čez par minut opazim, da mi pomaga in po majhnem naklonu na trasi Parenzane pod Motovunom spet normalno leti. Še zadnji hupserji in spusti do nasipa, kjer polovim nekaj sotrpinov in vzpon v cilj. Začnem konzervativno z mislijo na krče. Res jih na začetku spet začutim a grem preko bolečine in ta v treh obratih čudežno izgine. Takoj v težjo prestavo in klanec je naenkrat precej krajši kot ga imam v spominu. Ker ga poznam, odšprintam nekaj zadnjih metrov do vmesne ravnine in spet pridobim kako mesto nazaj. Še zadnji vzpon v cilj na škrge in … 4 ure 31 minut in 2 sekundi ! Povprečna 16,5 km/h. Ou jes. Utrujenosti od veselja sploh ne čutim.
S fanti takoj začnemo premetavati lovske zgodbe in ko enkrat sedimo na kavi nas le težko spraviš domov. Mladen nas povabi k sebi v Brtoniglo in nam naredi nepozaben after party. Z Denisom in Relvisom smo presenečeni, ko se začnejo pred nami vrstiti pršut in sir, pijukanci z gobami in potem še biftek s prilogo. In seveda na koncu neizogibne palačinke.
Hvala Mladen za nepozabni večer! Doma v Lj. sem malo čez polnoč in samo padem v posteljo. Ludo i nezaboravno! Hvala frendi – Relvis, Mladen, Denis, Peter, Nataša, Kristijan, Loris …. Dirkaška sezona je tako končana, kako dirko za druženje bomo pa še odpeljali. Lep izgovor za klepet ob kavi in …
Vmes pa še še Loka in Mekinje. Loko sem odpeljal s težavo in bil sem presenečen ko sem odnesel zmago v kategoriji na krajši razdalji. Se je pa zato seveda oddolžila z lepim popoldnevom v dobri družbi. Lepa organizacija in dobra trasa so garant za uspeh tudi v nadaljnih letih. Maraton Pokal Slovenije maybe? Mekinje sem, po domače povedano, prešprical. Slabo počutje in neke traparije so mi vzele voljo in moč za dirkanje. Tako sem le startal in prišel do cilja in to je tudi vse. A to nima nikakršne zveze s traso ali organizacijo. Le ta je na visokem nivoju in rad bi se vračal tja tudi v naslednjih letih. In obljubim, da z več elana in pripravljenost.
Kaj pa zdaj?
