Prejšnjo nedeljo je bilo vreme super za kmetovalce za dirkanje po Krasu pa na žalost grozovito. Vse do jutra sem upal, da bo vsaj dopoldne brez dežja. V tem primeru bi se odpravil na dirko, saj če te začne namakati sredi dirke niti ni tako grozno. Da pa bi startal v dežju pa mi na žalost ni dišalo. Čeprav je ena najlepših tras, ki sem jih peljal jo imam raje v spominu v lepem vremenu. Ko so mi zjutraj potrdili, da v Doberdobu dežuje sem se s težkim srcem odločil, da ostanem doma na suhem.
Ker mi primanjkuje dirkalnega tempa, letos samo ena odpeljana tekma, sem se prijavil na tekmo Italijanskega pokala v Gorici. Bila je tudi tekma v Crikvenici a proga v Gorici je tehnično mnogo bolj zahtevna in selektivna, pa tudi konkurenca je bistveno močnejša.
Proga sama v parku Piuma ob Soči je res tehnična. Začne se sicer z daljšim vzponom cca. 1 km po makadamu nekje 12-19% in nadaljuje s singlo po gozdu in prašnimi spusti po koreninah in med štori. Nekaj ravnih odsekov se zaključi z rampami na 27% ali pa nemogočimi zavoji 180 stopinj v klanec seveda. Vse me je nekako spominjalo, kakor da bi vozil v parku Tivoli. Po travniku nad kopališčem in gor po gozdu in preko mostičkov do Cankarjevega vrha. Tam bi bila idealna proga in prireditev. Italijanski zavod za gozdove za to dirko izda posebno dovoljenje vsako leto in povedali so mi da ne zahtevajo celega fascikla papirjev pač pa samo izjavo prirediteljev, da bo vse v skladu z njihovimi zahtevami in v parih tednih je dovoljenje izdano. Seveda z en teden in ne samo nedeljo.
Še moja dirka. V Gorici sem bil ob devetih, start pa je bil napovedan za enajsto uro. Prijava brez težav in priprava na dirko. Ogled proge, vzpon dolg, prvi spust zahteven a ko vidim linijo drugih gre brez večjih težav. Ogrevanje na Števerjan in po okolici bidon pa še vedno poln. Ne vem kaj je bilo a pred dirko sem enostavno pozabil piti. Do starta sem popil kake 3 dcl. Na startu sem vzel poln bidon saj sem imel v glavi, da mi je to zadostovalo na Žeriblah. Napaka! Žerible z vetrom na 15 stopinjah in Gorica na soncu pri 33 stopinjah. Le kaj sem imel v glavi!
Start, pri vzponu sem nekje na četrtem mestu na vrhu tretji. Spust previdno in na dnu sem peti. Po ravninah in rampah ne pridobim nič le tretji se nama odpelje. Spet vzpon, sotrpinu uidem za kakih 20 m. Spet me lovi na spustu a tokrat ga ne pustim mimo. Krogi v 18 minut plus. Tako do sredine tretjega kroga ko na vrhu vzpona stisnem prazen bidon. V feed coni nikogar, ki bi bil pripravljen dati bidon. Vsi jih ljubosumno čuvajo za svoje tekmovalce. Jeba! Škarja me sicer vzpodbuja a tudi on nima bidona. Cel krog in pol brez pijače in na vzponu zalepljena usta. Premišljeval sem o gelu a mi je bilo jasno da bo samo slabše. To misel sem torej opustil in na vrhu vzpona me je oblil hladen pot. Popolna dehidracija. Megla v glavi in ko sem na spustu končal na riti, hvala bogu samo to, sem ostalo odpeljal res pazljivo saj me roke nekako niso ubogale. Vsaka skala in korenina mi je potisnila krmilo v glavo. Torej matranje in še enkrat na rit. Na polovici mi je Škarja dal bidon, ki pa sem ga komaj držal in mi tudi pol litra na dušek ni nič pomagalo. Dva kroga dobrih 18 minut na krog, tretji 23 in zadnji 26. Priznam, da sem v četrtem krogu počakal na prvega iz moje kategorije saj še enega kroga nisem bil sposoben odpeljati. Na koncu deseti od petnajstih s krogom zaostanka za zmagovalcem.
Upam samo, da me je to izučilo. Te napake si ne bom več privoščil.
Zadovoljen pa sem z začetnima krogoma, ki sem ju peljal v visokem tempu in v nobenem trenutku na škrge. Pojanje po Golovcu in Debcu ni bilo zaman.
