Terra Magica, Istra. Sliši se idilično, diši po pomladi in cvetju. Divji šparglji, frtalja in kozarec malvazije so pred očmi ves čas poti. Druženje po dirki te premami v prijavo, pa čeprav veš, da razmere ne bodo idealne.
Petkovo sonce je obetalo lepo dirko in vsi običajni osumljenci smo bili na startu. Etapa ni bila predolga, pa tudi višine ni bilo veliko, zato sem vedel, da me čaka trpljenje pri sledenju močnejšim. Startali smo precej mi o, če vemo, da je bilo na startu veliko Italijanov. Čez kaka dva kilometra pa se je začelo navijanje in kmalu sem moral voziti svoj tempo. Čeprav je bilo večinoma suho, pa so tiste mlake, ki so ostale naredile precejšnjo svinjarijo. Na koncu sem odsprintal nekaj mladcev in peto mesto v kategoriji.
Drugi dan se je začel kislo. Celonočni dež je dodobra namočil traso, ki že prej ni bila idealna. Tudi na startu je deževalo, zato smo bili pripravljeni na najhujše. A česa takega vseeno nisem pričakoval. Skoraj polovica trase je vodila po dolini in travniki so bili dobesedno pod vodo. Traktorske poti so se spremenile v drsalnice in blatni vzponi v komaj premagljive ovire. Padel sem najmanj desetkrat, na srečo pri majhnih hitrostih, saj velikih v blatu niti ni bilo mogoče doseči. Nekako smo se prebili do cilja in na koncu četrto mesto v kategoriji. Na koncu je seveda posijalo sonce in ostanek dneva je bil izpolnjen s pranjem koles in spiranjem blata s telesa. Fuži, žgvacet in pivo so legli v izmučena telesa in lenobnost se je razlezla po celem prizorišču.
Noč na nedeljo je minila z bolj malo spanca, saj so pri sosedih imeli svatbo. Zaspal sem šele nekje blizu jutra. No, zjutraj je bilo obilje hrane, saj je večina svatov preko noči udarila po tekočih sredstvih.
Spet nas je pozdravilo sonce, ki je privabilo nasmeh na izmučene obraze sotrpinov. Little did we know! V st jeni skupini smo se zapeljali skozi kamp Lante a in resni start je bil šele malo pred cesto proti Antenalu in dolini Mi e. Na polno v veter. Navijanje v dilo. Do vzpona v Novo vas sploh nisem dihal. Noro je letelo, 40-50 km/h, preko makadama in lukenj v njem. Epic se je izkazal, saj mi ni bilo potrebno iskati smeri in sem peljal naravnost preko lukenj. Vzpon je skupino raztegnil in spet sem ostal sam. Prehiter za večino in prepočasen za najboljše, sem spet vozil dilo med skupinami. Pred zadnjim vzponom, sem skoraj ujel grupo a mi do vrha ni uspelo priključiti. Deset metrov prednosti na vrhu so potem do cilja spremenili v dve minuti in pol. Sam sem vozil proti cilju in na zadnjem blatnem delu me je presenetil brek (pes), ki se je zapodil v moje sprednje kolo. Poletel sem prek krmila in se še enkrat več okopal v luži. Ob vpitju in laježu sem se spravil na bicikel in zgrešil odcep s poti v gmajno in končal na dvorišču pred hišo. Ob preklinjanju sem se spravil nazaj na traso in na koncu me je odsprintal prijatelj, ki me je dohitel v zadnjem kilometru. Ker je dal za pijačo po tekmi, mu tega seveda ne zamerim, pa tudi ni imelo vpliva na končno uvrstitev.
Peti v kategoriji po treh etapah z razštelanim kolesom, da o blatu niti ne govorim. Skratka lep in kar uspešen vikend v Istri. To je bila namreč moja prva več etapna dirka v taki dolžini in tekmovalnem tempu. Zadovoljen sem, da ni bilo krčev in tudi ne prevelike utrujenosti. Regeneracija je bila dobra, imam le občutek, da sem premalo jedel in mi je v nedeljo malo manjkalo moči. Sve u svemu, fešta i kažin odjednom. A sad fijaka do Premanture.
