Petek Kumparička in Prematura popoldne. Krog je bil super. Suha podlaga, sicer nekaj luž na spodnji cesti a se jim je dalo izogniti. Prav užival sem in težko sem se zadržal, da nisem napravil preveč krogov.
V Fažani je bila namreč olimpijada otroških vrtcev in Bor je tam nastopal v metu žoge. Osvojil je peto mesto v močni konkurenci.
Kraljeval je sicer nogomet in starši so pokazali vse svoje navijaške strasti. Groza.
Seveda je bila sobota deževna, kot je bila tudi napoved. Ves dan smo preživeli v hiši in bližnji okolici, saj dela na kmetiji ne zmanjka, pa tudi če je dež. Vedel sem, da se proga v Premanturi spreminja v drsalnico in blatno kopel in misel na tekmo me je spravljala v slabo voljo. Ogled etape Gira mi je spravil nasmeh na obraz, ko sem videl blatne cestarje, kako se mučijo po makadamu. Zvečer je prišlo nekaj prijateljev in ob večerji, ki jo je napravil Aleš, smo sedeli dolgo v noč. Izkoristil sem trenutek nepazljivosti okoli polnoči in se spravil spat. Drugače bi tam sedel še zjutraj!
Nedelja je bila zjutraj še deževna in nekako lenobno sem se odpravil na tekmo. Tam so bili že vsi zbrani in čakulanje s prijatelji mi je odv ilo misli s proge. Prišel je tudi Mitja, ki se zadnje čase prav solidno vozi na njemu tujih progah. Pol kroga za ogrevanje in na polno v moker spust. Deset jih gre naprej, eden pade in vsi ostali ostanemo za njim. To razliko sem po neverjetnem blatu lovil celo tekmo. Menjalnik mi je prenehal delati po drugem krogu. Vanj se je zataknil kos lesa, ki ga nisem mogel spraviti ven. Aja, padel sem preko balance, na srečo brez posledic, v mehko blato. Na koncu drugi. Ma, v redu.
Po tekmi smo še dolgo klepetali ob pivu in obujali spomine na tekme v soncu. Klapa v Istri je prava, zato tudi vreme ne more pokvariti zadovoljstva. Ampak sedaj je pa zadosti. Po Terri in Premanturi je Epic že čisto spran. Mislim, da potrebuje malo šminke.
