Mesec dni brez Epica. Nekaj voženj, zelo turističnih, sem naredil s prijatelji in seveda pridno pridobival kilograme. Čeprav je Labinjonski odpadel, sem vseeno odpeljal celo traso in del od Skitače naprej celo dvakrat v različnih variantah. Vreme je bilo prime o in užival in vriskal sem po skalah kot že dolgo ne.Vsake toliko sem pregnal trop ovac, ki so bile tisti dan edina družba. Trek se mi je raztegnil na osem ur, saj sem ob uživanju pozabil, da me čaka še 35 km in 300 višine do doma.
Doma pa sem pojedel kar mi je prišlo pod roko. Sašin rižev puding s smetano je bil pika na i. V easy mesecu sem odpravil tudi nekaj zdravstvenih težav, ki so se vlekle za mano kar nekaj časa, tako, da sem spet našpičen in lačen Epica in anaerobnega dihanja. To sezono bom zimski trening prepustil bolj naključju kot resnim pripravam. Kar nekaj je dela na kmetiji pa tudi vreme ne dopušča kakega resnega načrtovanja. Zimska liga in Furlanija ponujata kar nekaj tekem za sprostitev in dihanje na škrge, vmes pa kilometri ko bo čas in vreme. Upam,da bom lahko čim več časa prekolesaril v Istri. Kamenje v gozdičkih se hitreje posuši kot korenine pri nas. Trening za moč pa je v Istri sploh dobro poznan. Ko zapiha burja se moraš dobro potruditi, da prideš nazaj domov. Zaradi burje je načrtovanje trase, kar zahtevno. Vseskozi moraš paziti, da jo imaš v hrbet, ko se vračaš proti domu. V nasprotnem primeru se tri ure hitro potegnejo v štiri in potreben je počitek v kaki konobi in sendvič s pršutom.
