Kako je smešno, ko gre je tako težko kaj napisati. Ko se mučiš in imaš veliko razlogov za jamranje besede kar lijejo iz tebe. Ko pa gre, pač gre.
In tako je bilo letos na prvi dirki v Mirnu. Borut, Primož in ostali Dešovci so spet pripravili lepo dirko. No, od njih smo tega navajeni. Proga lepo označena, pašta dobra, družba super. Burja? Močna kot pri norcih. A to je Kras in brez burje ni pršuta. Torej se potrpi. Pa čeprav me je nekajkrat prestavilo za dva metra ali več.
Dirka? Letelo je od začetka. Nekaj začetnih težav za avtomobilom, ki je mogoče malo predolgo vodil. Pri 500-tih udeležencih se vedno najde par nestrpnežev, ki poskrbijo za kaos. Iz prve vrste sem zdrsnil nekam v stoterico. Ko pa je vodilni avtomobil potegnil, sem mesta hitro začel pridobivati nazaj. Tja do Cerja sem bil super na poti. Vzponi brez težav in brez bolečine v nogah. Pljuča so polno zajemala rezki zrak in od veselja sem bil malo evforičen. No, odprta ravnina na Kremenjaku me je precej umirila. Močnejšim sem lahko sledil v zavetrju a ko je priletel reful od 50 km/h, me je odpihnilo 10 metrov nazaj. Enkrat, dvakrat sem to pokril potem pa ni šlo več. Raje kakor sam v veter, sem počakal naslednjo skupino in ovo na novo. Single niso delale težav in tudi kamenje me ni preveč razmetavalo. Samo spusti … To je bila moja prva vožnja letos po stezah in gozdu. Doma je bilo preveč blatno in mokro za Golovec, tako, da sem trening opravil na asfaltu in občasnem makadamu. Zaradi tega mi trenutno manjka avtomatizem na spustih, ki jih že tako ali tako vozim preveč z glavo. Poleg tega se zaradi bližnjega popotovanja nisem hotel izpostavljati neumnostim in na zadnjem spustu, tudi zaradi tega, izpustil prvo peterico v kategoriji in se tako uvrstil na sedmo. Generalno 89.
A z lahkim srcem, saj mi je Garmin Forerunner 235 izračunal lep čas in povprečno hitrost. Po primerjavi časov in povprečne hitrosti, sem svoj dosežek izpred dveh let, v bistveno manj vetrovnem vremenu, precej izboljšal. Recimo, da sem se najboljšim približal za pet do šest minut. To pa mi, pri spustih brez jajc, daje veliko volje za naprej.
Z direktorjem Ndeejem sva bila zadovoljna. Jaz s svojo predstavo, on pa z par sto metri višincev in enemu hitrejših poročanj v zgodovini mtb.si. Poleg tega sva ostala na prizorišču do malice za organizatorje, ki so si jo presneto zaslužili. No in jim pojedla porcijo čevapčičev.
Hvala Deš Fleš za lep začetek sezone. Itak se vidimo za Veliko noč v Biljah!
Foto: Frane, prijavim.se / Hvala!
Premražen a zadovoljen.
