Še zadnja tekma sezone. Kumparička pred tekmo je bila kar pravšnja predpriprava. Počitek, hrana nekaj opravkov in minilo je v hipu. Nedelja je bila vroča. Vedel sem, da me čaka pekel. Ker že od Erazma nisem bil resno na kolesu, razen na piknik in v trgovino, je bila moja vzdržljivost vprašljiva. Vedel sem, da lahko na nekaj delov odpeljem hitro a bom za to moral plačati na koncu. Trasa trpljenja na Garmin connect
Vseeno sem se odločil za hiter start, saj je takoj sledilo 3 km spusta po slabem makadamu in to je seveda moja velika težava. Sova je prišla s polno ekipo, ki jo je vsaj z dresom ojačal še Kolar. Postavil sem se za njimi in jih poizkusil držati do spusta. Šlo mi je kar dobro. Na prvem vzponu, ki je bil visok 30 m a se je postavil pokonci kot zid smo seveda morali s kolesa in tek v hrib in kar nekaj bližnjih srečanj je bilo s kolesi. Jasno je bilo vse na škrge in že v štartu utrip v nebo. Samo občudovali smo Korošca, ki je edini odpeljal cel klanec. Malo pred začetkom spusta sem opazil, da se mi odpira prednji zapenjalec. Pri bližnjih srečanjih z ostalimi kolesi sem ga izgleda zapel za kak pedal in kar malo me je streslo. Hitro sem se ustavil na va em, saj so bile hitrosti že velike in ga zapel nazaj. Potem pa se je začelo. Na spustu so padali mimo mene kot rakete. Zaradi prvega vzpona se je že hitro naredila razlika in jih ni bilo preveč. Spodaj se je prva grupa odpeljala jaz pa sem kar lepo živel v drugi. Nabijanje ob Mi i in vzpon na Grožnjan. Nekaj časa sem še držal potem pa je elastika šla. Po trasi proge in na nekaj vzponih izven nje sem spet dohitel nekaj Italijanov in se jim prilimal na zadnje kolo. Po 2% trasi proge so njihovi 29er-ji leteli kot za stavo. Čeprav na 42-11 sem jih komaj držal oni pa so vozili zmeren tempo. Še dobro, da je bilo nekaj klančkov.
Na zadnjem delu na Oprtalj me je dohitel Denis. Bil sem prepričan, da me bo na spustu v Istarske Toplice nabil kot otroka zato sem spet poizkusil narediti razliko vsaj pred spustom. Nekako mi je uspelo in ujel me je nekje na sredini spusta in me na koncu tudi prehitel. Potem smo se do zadnjega spusta iz Motovuna malo vlekli a na spustu je spet priško do razlike, ki se je v ciljni vzpon samo še povečevala. Prvi del je še nekako šel potem pa so prišli krči. Takoj sem vrgel vse v prvo in se nekako privlekel do cilja. Na zadnjih treh kilometrih sem fasal 6 minut.
11 v kategoriji in uničen do amena. Leva rama me boli kot hudič. Spust v Toplice je iz leta v leto bolj ubijalski.
Konec 2011
