Nekaj ceste in malo namenskih voženj in lenarjenja in že je tu Vrtojba. Letos z nekaj več udeleženci iz našega kluba. Spanec ni bil prav dolg saj so me ptiči pod oknom predramili že ob petih. Poizkusil sem še malo potegniti na silo a dalj kot do šestih ni šlo. Tako ali tako pa smo bili dogovorjeni v Vrtojbi že ob devetih.
Dnevni obred kava, ko flex, sokič, torbo in kolo na ramo in gremo. Pozabil sem, da so Rebe ice že zdavnaj odprte, zato sem bil zelo zgoden. Ura in nekaj vožnje do Vrtojbe! Še lani je bila to znanstvena fantastika.
Na prireditvenem prostoru je bilo že nekaj ljudi saj so imeli otroci start ob desetih. Pozdravljanje in izmenjava vtisov in novic je trajala kar nekaj časa. Jasno, saj se z nekaterimi nisem videl celo zimo.
Ogled trase sem najprej opravil sam, saj so kolegi potrebovali še nekaj časa za priprave. Asfalt po startu me je spravil v slabo voljo, saj sem vedel, da mi bodo močnejši tekmeci uhajali prav tu. Ostala trasa je pač ostala podobna kot vsa leta do sedaj, po vinogradih gor in dol ne vem kolikokrat. Kot gokart steza z dolgo ravnino in neštetimi ovinki. Ker steza ni tehnična, nisem imel velikih pričakovanj. Kronometerske trase mi pač ne odgovarjajo, saj kar naenkrat padem v cruising mode in pozabim pritiskati na vso moč. Šele ko se mi nekdo zalepi na rit, spet začnem na polno. Naloga za naprej: glej pulz! Še en ogled trase z Mitjo, Igorjem in Marijanom in ogrevanje. Jasno smo na start spet čakali in spremenljivo vreme nas je kar premrazilo. Po dobrem startu v gneči sta me Peter in Tine ujela šele na vrhu Biljenskih gričev. No to mi ni preveč pomagalo, saj me je Romagnoli v ovinku potisnil v robidovje in sem končal v traku za označevanje navitim okoli vratu. Potem sem vozil svojo dirko, kjer sem večinoma vodil ljudi po gričih in so me le ti na koncu asfalta odsprintali v klanec. Mladi Đakovec se vozil za mano dva kroga in me potem odsprintal v zadnjih metrih v cilj. To ni pomagalo njegovi uvrstitvi, samo mene je spravil v slabo voljo. Ostali naši so se zelo dobro držali. Glede na to, da je bila za nekatere to prva XCO tekma v življenju bi lahko rekel, da je bila velik uspeh. Blaž se je zelo dobro odrezal v kategoriji do 23 let, kjer je bi sedmi in tretji Slovenec. Na koncu sem bil peti v kategoriji s štiri minute prevelikim zaostankom za Petrom. Pet minut bi bilo v redu, devet pa je preveč. Bomo videli na tehničnih progah a vseeno me čaka še kar nekaj intervalov in sprintov.
Prva tekma je tako za nami. Uspešna za večino in dober pokazatelj za naprej. So rezerve, ki jih je potrebno izkoristiti in na srečo so predvsem v glavi in ne toliko fizični pripravljenosti. Rogeci na koncu so prav pasali.
Jasno, sem na poti domov pojedel vse sladkarije, ki sem jih našel v avtu in preostale tri Pocketcofije, ki sem jih še imel v žepu. Naspidiran sem bil še do polnoči!
Se vidimo v Žeriblah!
