Kakšen dan! Odhod iz Lj v rahlem dežju vožnja v rahlem sneženju skozi Postojno v zme o Vipavsko burjo, ki je bila obet boljših razmer, pa potem spet rahel dež v Gorici, ki je do Vrtojbe ponehal. Razpoloženje pred tekmo ni bilo najboljše, saj blata ravno ne ljubim, prav sovražim pa tudi ne. Bil sem le skeptičen zaradi profila zadnje gume, Renegade, ki je v suhem carska v malo mokrem kraljevska v blatu pa …
Pa kaj bi to. Srečanje z mladeniči! Zima je nenavadno dolga in ni bilo priložnosti za srečanja niti na primorskih treningih, zato je bilo le to toliko bolj prisrčno. Telefon in fejsbuk pač ne moreta nadomestiti pristnega človeškega stika. Dve tri besede in svet se spet postavi v ti ico. Kako malo je potrebno, da človek spet dobi nazaj življenjsko energijo, ki ti jo izpije temna zima. Beseda s Petrom o občutkih po Epicu in insajderske informacije o poteku križevegs pota, razpravljanje o detajlih in skrivnostih našega športa z Andrejem, dvomi mladega veterana Mateja, nova oprema na biciklu mojtra Tineta in neugodna viroza JD-ja. Nasmeh vsepovsod.
Ogled proge ni obetal kaj posebnega, čeprav na nezvoženi progi nisem imel težav. Renegade je zaenkrat držal in bil sem pripravljen. Dobro ogret na startu, potem pa čakanje v boksih pol ure. Ker burja seveda ni počivala, me je do sodnikovega žvižga že pošteno mrazilo. Mogoče prav zato, sem štartal kot raketa. Lahko bi vodil naš start a sem se raje postavil za Tineta in dva Italijana. Na prvem vzponu sta se Italijana malo oddaljila zato sem pokril razliko in se počutil super. Po spustu na cesto pod vinogradi smo bili skupaj, potem pa spet težave s sprednjim menjalnikom. Tek navkreber izguba dobrega položaja in vožnja na četrtem mestu. Vmes še enkrat problem z menjalnikom, ki ga je trava zapacala do amena in smešen zdrs v spodnji jarek globine cca en meter. Ko sem lezel ven me je dohitela Ana in pri spremljanju mojega smešnega kobacanja ven, sama skoraj končala v jarku nasproti. Good times. Seveda je proga iz kroga v krog postajala boj blatna in Renegade je prišel do svojega limita. Kar nekajkrat sem vrtel v prazno. Vdal sem se v vožnjo za četrto mesto in na delih kjer sem imel oprijem letel kot sneta sekira, po ravnini od cilja in v klanec proti vinogradom. Vinogradi pa pač v zme em tempu, kolikor je Renegade dopuščal a vse na moč. V Vrtojbi se pač splača potruditi, saj so vrečke za nagrade vedno prime o popolnjene s prime o rujno kapljico. Primož poskrbi za veterane!
Malo daljše čakanje na podelitev a tega smo v Vrtojbi navajeni. K sreči je posijalo sonce in čakanje ni bilo pretežko ob klepetanju in nastavljanju sončnim žarkom. Moral sem izkoristiti prav vse, saj je vožnja domov spet obetala temačen teden ob naletavanju snega.
Nasvidenje naslednjo pomlad Griči !
