Rogla je bila za dušo. Mirka nisem videl že celo večnost, zato sem enostavno moral na Roglo. Čeprav še precej trd od izleta, ki ga je naštimal Peter, sem si rekel, da kaka ura na maxu še je v meni za ta vikend.

Izlet; no ja bolj trening zame in Pabla. Petrov rekreacija mode je moj sub trešhold, tako da nama ni bilo lahko. Kranjska gora – Vršič je bilo kar v redu, ko sem našel ritem, težje je bilo po zmerni ravnini do Loga, saj je navijal enkrat eden enkrat drugi. Tudi zaradi tega sem se na Mangart do zapornice komaj privlekel. Pri zapornici pa, kot bi presekal vozel se je odprlo in do sedla je kar letelo. Palačinke v koči so bile zakon. Čeprav smo imeli potno hrano, smo jo seveda imeli premalo! Tako so tri velike palačinke na osebo sedle kot ata na mamo. Sonček in rahel vetrič so nam medtem posušili oblačila in spust na Predel je bil zelo rekreacijski. Vzeli smo si čas in si ogledali tudi okolico.

Od Trbiža naprej pa spet navijanje po kolesarski. Tempo je bil na momente dirkaški in pivo v KG se je presneto prileglo. Pet ur in pol čiste vožnje na cca sedem ur svaljkanja. Auč!

No, na Rogli ni bilo nič drugače. Nisem prav fan ogrevanja zato sem samo razvozil lenobo v nogah po izletu. Proga gor – dol je bila zabavna na začetku in zajebana na drugem delu. Cca. 9 minut vzpona po spust progi. Lahki “kao”. Spusti so potem šli kot po jajcih saj so roke še vedno malo boge po vnetju, vzpon pa je za spremembo dobro letel. Specialized SW Stumpjumper je spet reševal situacijo in me poganjal v klanec.

No štirje spusti so bili vseeno prepočasni, da bi vozil s fantoma spredaj v kategoriji, tako, da sem pripeljal na tretje mesto. Zadovoljen sem, da na vzponu nisem popuščal, Garmin Forerunner 235 je pokazal, da se nisem šparal in to je to.

 

Rajd se je lepo potrudil z organizacijo. Spremljajoče aktivnosti so bile na nivoju, tekmovalno pa itak nisem dvomil. Vse se je odvijalo kot po tekočem traku, pa čeprav je Tine zaradi tega skakal okoli kot navit. Feri je progo napletel kakor se je pač dalo v trenutni situaciji in upam, da se bodo še odločili za organizacijo dirke  UCI kategorije. Feri, mogoče malo širša pentlja? Vzpon je že kar na limitu. Ah pa tudi če ne, tudi tako je super!

Potem pa najvažnejši del Rogle. S fantoma na pivo. Mirko in Tine. Za spremembo se nikomur ni mudilo domov in smo se naštimali na komot ter udarili po vrčkih laškega. In opravljanje do nezavesti. Plus tehnika, taktika, gumarabika. Spet nekaj najlepših ur zaradi katerih to sploh počnemo; dirkamo namreč. Naša največja nagrada so prav te ure po dirki, ko se sprostiš v krogu istomislečih in odklepetaš tematiko za cel mesec.

Aja; Tine prvi, spet je motor spravil na prave obrate, Bojan drugi in jaz tretji. Mirko je še rekonvalescent in je šel na izi.

Spet en čaroben dan za pomnjenje. In vem da jih bo še veliko!

Slike so Franetove kot ponavadi. Brez njega slikovnih spominov ne bi imeli. Najlepša hvala!