Pogled na elitno etapno dirko od znotraj. Francoske Alpe na tromeji z Italijo in Švico nekoliko drugače. Zimsko letovišče in poletni mtb paradiž.

Transmauriene Vanoise je etapna dirka s pedigrejem. Čeprav šele letos z licenco UCI, so tekmovalci svetovnega formata njeni udeleženci že od vsega začetka. To le kot dokaz o kakovosti dirke.

Seveda gre tu za primerjavo z drugimi in sproščanje tekmovalnosti, ki jo imamo v sebi. A je več kot to. Je izlet, avantura, spoznavanje novih krajev in ljudi. Je premagovanje samega sebe, svojih strahov in dvomov in dobra rekreacija. Priprava na tako dirko je motiv za vzdrževanje fizične kondicije in posledično kvalitete našega življenja. Med vožnjo je čas za pogled v naravo, meditacijo ali pa reševanje trenutnih težav. A vedno je poleg zabava in zadovoljstvo.

Najprej to, kar nas zanima ko iščemo kam bi se odpravili. Startnina te dirke je 140 evrov za pet dni. To je res zelo ugodno. Lahko seveda odvoziš tudi vsako etapo posebej, cena je potem toliko nižja. Ker je to resna dirka in ne gran fondo na startu ne pričakujte polne vrečke. Nobenih neumnosti, štartna številka, merjenje časa, pomoč in prehrana na progi in darilo. Tokrat je bil to kakovosten meh za vodo, ki ga je marsikdo kar takoj uporabil.

Poleg tega organizator v sodelovanju s partnerji ponuja prenočišče s polpenzionom za 200 evrov v času trajanja dirke. Ne bom modroval in primerjal a sami se lahko prepričate, da je to ena izmed prireditev kjer za svoj denar dobiš veliko. Seveda še pot in žepnina za kak priboljšek a v trajanju dirke veliko ne potrebuješ.

In ko sem se prijavil in si pripel startno številko, sledijo napete ure do starta. Prolog v dolžini 15 km se ne sliši prehudo a ko sem si ogledal traso je vse drugače. Že kar prvi vzpon je 25%. Sicer kratek a dovolj, da te potegne iz totalne letargije. Na polno saj drugače ne gre, ker ni lažje prestave! 32 – 42 je komaj zadosti. Okoli 40 minut na pragu in cilj. Vmes pa seveda skale in dropi. Francoske trase so tehnične in to mi je jasno takoj ko začnejo tekmeci padati mimo mene. Navajeni tega so hitri na delih, kjer jaz premišljujem ali ne bi bilo bolje da sestopim.

Po etapi na hitro preletim rezultate; zlata sredina in takoj na večerjo. Francoske večerje so seveda močne, ponavadi s krompirjem, sirom in mesom, seveda pa tudi kozarčkom vina in narezki, če je potrebno. Torej lačen ne bom saj je bife odprt in hrane ne zmanjka. Podobno je z zajtrkom le skodelice za kavo ne iščite. Za to so skledice, da lahko natočiš polno dozo in potem z veseljem namakaš biscotte.

Naslednji dan najdaljša etapa. Majhna sprememba, podaljšanje za 12 km in nekaj sto višincev. Predviden del trase je pač neprehoden in potreben je ovinek. In če vreme štima se v Franciji trasa ne krajša! In to kakšna trasa. Vzpon na Mont Cenis in okoli jezera na prelazu. Enoslednice, da se jih skoraj naveličaš, razgledi, da se ti smeji in nakloni, da ti v oči pridejo solze. V petih urah in pol se zgodi prav vse. Lepo norenje po planinskih travnikih in mimo trdnjav izgubljenih v času, nošenje in porivanje kolesa, ker je pač nekaj delov ne vozljivih in spuščanje po makadamih preko 60 km/h ter sestopanje na spustih kjer nisi prepričan, da je možno peljati. A potem mimo pridrvi nekaj Francozov in mi pokaže, da gre. Le sem pa tja nekdo konča v grmovju ali pa na serpentini objema smreko. A na srečo je še dovolj vzponov, da jih na koncu prehitim. In na koncu dneva sem v peterici.

Čim prej je potrebno vzpostaviti rutino, da ne izgubljam po nepotrebnem časa namenjenega regeneraciji. Tuširanje in nekaj za pod zob in noge v zrak do večerje. Po večerji sprehod po mestu in steklenica mrzlega. To pa je tudi vse za kar imam čas. Naslednji dan ob devetih me čaka …

…slabo vreme in vrhovi v oblakih. Skrajšana trasa zaradi slabe vidljivosti. Seveda pa je zaradi tega težja in še manj vozljiva. Potrebno je voziti – hoditi po planinskih poteh, ki so jih vtisnile krave in plezanje preko skal in hudournikov. Na tej etapi so se Specialized S-Works MTB čevlji prav izkazali. Sicer trd podplat a na njem guma, ki je nudila zadovoljiv oprijem na skalah in opetnik, ki je poskrbel, da se gleženj ni zvijal in je nudil zanesljivost pri planinarjenju. Seveda je tudi moj Specialized S-Works Stumpjumper HT pomagal, da sem kolikor toliko normalno prešel preko vseh ovir. Jasno je, da mi je odnašal rit med vožnjo in skrbel, da sem bil sorazmerno hiter a tudi ko ga je bilo potrebno zadeti na rame je njegova lahkost blagodejno vplivala na moje razpoloženje. Če so me polnovzmetenci prehitevali na tehničnih spustih, potem sem jih jaz z veseljem prehiteval na pasažah pri nošenju, saj so se po kaki uri že precej šibili pod svojimi “DH mašinami”. tudi na spustu skozi vasi po tihotapskih poteh tlakovanih s skalnatimi ploščami niso prišli blizu in zopet peti.

Spet rutina in malo skrbi pri pogledu na graf za naslednji dan. Aussois, dobrih 50 km in 3000 višine? To je povprečje 5,5% tudi če ni ravnine in spusta. No naslednji dan se je izkazalo, da bo hoje kar precej. Nakloni so bili tudi do 30% in to ne hupserji. Poleg tega je bila po nočnem dežju podlaga mokra in korenine spolzke. Tako tudi navzdol ni manjkalo hoje. Vrhunec dneva je bil prehod preko visečega mosta imenovanega Hudičev most in vožnja skozi tunel pod trdnjavo iz prve polovice 19. stoletja. Nasploh je to področje poznano kot obrambni zid s trdnjavami, ki so jih zgradili Savojci za obrambo pred Francozi. Sledil je klanec dolg 8 kilometrov na Bramanette. Sprva zložen in lepo vozljiv in prehitel sem kar nekaj sotrpinov. Dva kilometra pod vrhom pa se je cesta kar na enkrat postavila pokonci 20-25%. Skoraj nemogoče. Prenos 32-42 je bil pretežak. Nekaj časa je še šlo na abzic po tem pa smo shodili. Zadnji kilometer smo hodili prav vsi. Okrepna cona na vrhu je bila polna. Nekateri so sedeli in prihajali k sebi, drugi spet na hitro nabrali okrepčila in na spust. 10 kilometrov po gozdu. Preko korenin in kamenja. Pot napol plezalna in seveda mokra in spolzka. Jaz pazljivo malo vozim malo hodim, večina pa nori na polno. Nekaj jih izvlečemo iz grmovja, nekaterim na hitro popravimo pedala a prehitevajo me kot za stavo. Izgubim ogromno pozicij. Spust je enostavno predolg. Tudi zadnja dva kilometra vzpona v cilj ne pomagata prav dosti. Sicer jih spet nekaj prehitim a je dovolj le za deseto mesto. Na smrt utrujen hitro v apartma in noge na steno. Vase zbašem par sendvičev in golide kave in čakam na večerjo. Za čuda ob času večerje utrujenosti ne čutim več toliko. Večina utrujenosti je bila zaradi razočaranja nad mojimi spustaškimi sposobnostmi. A sem kjer sem. Če bi bilo suho bi bil precej boljši a po mokrem se vseskozi vidim na urgenci in glava enostavno ne da.

Zadnja etapa je bila sicer krajša a nič lažja. Začetek v 10 km vzpona in potem prečenje planine po hudournikih in planinskih poteh. A sonce! In vse je lažje. Ni več nejevolje pri prenašanju kolesa ali sestopanju na spustih. Pedala imam sicer potolčena a zaradi tega sem imel tudi čas malo pogledati naokoli. Razlike v razvrstitvi so bile postavljene in vedel sem da bom na koncu sedmi. Zaradi tega sem imel več od razgledov in same vožnje. Gorska jezera na vrhu Djoin in prehod preko nacionalnega parka Vanoise. Prehod preko parka je dovoljen s kolesi in na konjih. Sicer prirejanje tekmovanj v parku ni dovoljeno a pametni se dogovorijo. Enostavno je bil del preko parka anuliran in se ni štel v tekmovalni čas. Volk sit in koza cela, je res tako težko? Še zadnja pentlja preko in okoli Hudičeve soteske in prehod skozi eno izmed trdnjav in cilj. Konec! Na koncu je Garmin Forerunner 235 pokazal 215 km in 9300 višincev! Kaj pravite na to? V Alpah pač ni veliko položnih odsekov.

Naporna in zanimiva dirka. Brez nepotrebnega pompa. Tu ni finišer majic ali medalj za vse, ker je to resna dirka. Ni vsak zmagovalec saj nismo v Ameriki! So zmagovalci v kategorijah in smo zmagovalci pri sebi. Vsak si je zadal svoj cilj in ga izpolnil na najboljši način. Zato, da vemo kaj smo naredili in kaj smo vse premagali, da smo prišli do tega ne potrebujemo dodatne krame. Še kosilo je bilo samo po koncu dirke in ne po vsaki etapi. In ljudje to vedo in to jemljejo kot spoštovanje do tekmovalcev, brez nepotrebne in posiljene motivacije. Zaradi tega na Transmaurienne ni prostora za blefiranje. Ponosni in močni možje in dekleta tudi jokajo, ko se zgodi kaj nepredvidljivega in ne morejo nadaljevati dirke do konca. Toliko truda in energije je vloženo v to, da je vsak odstop zelo boleč. A končanje prinese osvoboditev in zadovoljstvo. Ponos ob končanju Transmaurienne Vanoise je večji kot pri bleščavih maratonih v bližini. TMV je res dirka za tekmovalce in zaradi tega je njeno mesto v prvi peterici evropskih etapnih preizkušenj.

Mogoče se tole sliši prehudo za nekatere. A ni tako. Kdor je pripravljen vložiti tri mesece normalnega treninga, ta je sposoben prevoziti TMV. Prevoziti, prehoditi to je tu pravzaprav vseeno. Na taki dirki nikogar ne zanima ali na spustu ali vzponu hodiš ali voziš. Prav vsak mora vsake toliko s kolesa, tudi zmagovalec. In to je čar. Sicer so časi etap drugačni a način na katerega jih premaguješ je enak prav pri vseh.

Poleg tega se lahko odločiš tudi za tekmovanje na trasi s 6000 višinci ali pa oddelaš samo nekaj etap. Torej se ti vložek izplača v vsakem primeru, saj lahko sam izbiraš do katere meje boš prignal svoje telo, ali pa ne.

Dirko priporočam prav vsem, ki bi se želeli preizkusiti v tem načinu tekmovanja. Prav zaradi toliko različnih načinov je prava za preizkus. Če gre gre, če ne gre na en način gre pač na drugi in vložek ni nikoli izgubljen. Ne fizični, ne emocionalni in ne finančni. Transmaurienne Vanoise je dirka za vse, pokrajina kjer se odvija pa je idealna za družinske poletne počitnice v visokogorju. Rekreacija in zgodovina sta na tem področju prepletena in prav vsakdo najde tu kaj zase. To pa je tudi privlačnost TVM saj ima nekaj za vsakogar. S kolesom ali brez njega je teden v Haute Maurienne Vanoise primeren prav za vse.

Mogoče ne naslednje leto a 2018 …

Lepa pokrajina in veliko zgodovine. Posamezne etape si lahko ogledaš na uradni spletni strani.