Torej stotka po krasu. Bi rekel nič posebnega, če ne bi šlo za samostojno navigacijo in seveda na tenkih gumah!
Kljub mtb kategoriji koles sem se tokrat odpravil na dirko s grinderjem Specialized Diverge. Ta bajk je namenjen drobljenju grušča, tako imenovani gravel grinder. Tip kolesa nekje med cx in cestnim kolesom. Hiter tako na asfaltu kot tudi makadamu le za enoslednice je malo neroden. A le zaradi gum, ki nimajo zadosti volumna in nižjega gonilnega ležaja. A enoslednicam niti ni namenjen. Njegovo področje so celodnevni izleti v naravo in sem pa tja kaka dirka po mešanici makadama in asfalta.
In tam se obnese zelo dobro. Jaz sem bil sicer na začetku malo preveč optimističen in sem štartal kot v mtbju. Naravnost preko ostrih kamnov in to se mi je maščevalo že v peti minuti dirke. Snejkbajt in menjanje sprednje gume. Malo bolj počasi, saj sem bil precej nespreten pri tem opravilu. Tega nisem počel že nekaj let saj sem že skoraj desetletje na tubelesu.
Nadaljeval sem potem bolj z glavo. Enostavno sem navigiral okoli ostrega kamenja in potem nisem imel več težav. Na spustih tudi po pameti, saj ne gre tako hitro in brezskrbno, kot z devetindvajsetko. No, vsaj disk zavore so pripomogle k boljšemu občutku. V Selih na Krasu me je pričakal Borut. Malo je bil presenečen, ker sem bil toliko zadaj a v parih besedah sem razložil zakaj in da ne bom odnehal in grem do konca. In ni mi bilo žal. Ko sem prišel do Tržaškega zaliva je bilo vse poplačano. Napoleonika je obetala tudi lepšo podlago. Od tu naprej so bili makadami malo bolj speglani. In potem je Diverge pokazal svojo pravo naravo. Čeprav že dve uri v sedlu me zaradi njegove geometrije in mehkobe, ni mučila utrujenost. Poleg tega je sonček dal novo energijo in drvel sem na laktatnem pragu naprej. Srečal sem par družbic, ki so lepo potovale po trasi. Vsake toliko malica in kratek pogovor in gremo naprej. Moja navigacija ni bila prav na višku a me to ni preveč motilo. Napravil sem par kilometrov več a nič zato. Le ostali so me malo čudno gledali, ko sem jih že tretjič prehiteval.
Seveda sem zaradi onegavljenja na startu pozabil napolniti drugi bidon. Tudi v prvem nisem imel prav dosti, zato sem se moral ustaviti na pumpi v Sežani. In jasno pumpa polna, na šanku gneča, jaz pa na dirki! Miška na šanku me je spustila zadaj, da sem dotočil bidona in gremo naprej. Seveda spet prehitim družbo, ki sem jo že dvakrat. Ne upam si pomisliti kaj si mislijo o kretenu, ki na polno šviga mimo njih. Vem kaj bi si mislil jaz!
Brzim skozi vasi zvenečih imen po našem Krasu in vsako me spominja na določeno hrano ali pijačo. Jaz sem seveda na Zipvitu. Trije okusni geli in dva kvizko kofeinska, to je moja potna hrana. Zadnji kvizko gre pred vzponom na Kočo Trstelj. Za čuda je asfaltni del vzpona težji kot makadamski. Po petih urah je zadnjih 300 metrov s 15-odstotnim klancem kot udarec v brado. Na srečo me ne nokautira in privlečem se na vrh.
Štiri ure in štirideset minut neto in dobrih pet ur bruto. Primož in Borut me pričakata na vrhu in vse je v redu. Na koncu sem celo tretji v kategoriji.
Sledi seveda klepet s prijatelji in pasulj s klobaso pa tudi radler se je prilegel. Sonček je bil pravi.
Lepa dirka, avantura ali izlet, kakor si ga pač vzameš. Sama navigacija niti ni težavna le napravo je treba pametno izbrati. Format je dober in zaradi bolj preproste izpeljave bi se lahko ta način prijel. Še posebej za rekreacijo, ki ne vlaga v tekmovalna kolesa. Tudi primernost za vse tipe koles je plus take prireditve. Seveda naj ne bi nadomestila klasičnih mtb maratonov z enoslednicami in tehničnimi deli po koreninah in skalah. Imajo pa možnost, da pritegnejo k sebi širšo množico kolesarskih navdušencev ne glede na tip kolesa, ki ga vozijo.
Primož, Borut, Dean in ostali Deš Fleš, hvala za lep dan preživet v vaših krajih. Se vidimo spet in to čim prej.