Če nas že vreme za 1. maj ni razvajalo, pa so za to poskrbeli prijatelji. Denis in ekipa iz Novigrada so se odločili in pripravili traso, ki smo jo izkoristili za maraton. Glede na velikost njihovega kluba so opravili veliko delo. V Istri je pač tako, daj idejo, začni z delom in ostali ti bodo pomagali. Tudi turistične organizacije in ostala društva se rada pridružijo dogodkom in ti, tako kar naenkrat iz lokalnih, postanejo mednarodni.
Tudi tokrat je bilo tako. Kar je sprva kazalo na druženje klape je postalo resna dirka in poleg tega izlet za ostale rekreativne kolesarje in otroke na otroških sedežih ali svojih mini bajkih.
Seveda potem ni manjkalo druženje, pa čeprav vreme ni šlo prav na roko. Zdržalo pa je do podelitve priznanj sodelujočim in dobro malico.
Sam maraton je imel krog 11 km, ki ga je bilo potrebno prevoziti enkrat, dvakrat ali štirikrat, odvisno pač od razpoloženja in moči. 11 kilometrov in 170 metrov višine, samo po sebi ne pomeni veliko a če dodaš podlago iz kamenja in tehnični vzpon in vse to štirikrat, potem ni lahka. Povprečna hitrost je bila sicer precej visoka, skoraj 22 kmh a le to na račun dvoslednic po planoti, ki pa so zahtevale kar nekaj pazljivosti pri visoki hitrosti.
Sam sem s progo opravil odlično, po mojem skromnem mnenju. Čeprav sem od drugega kroga dirkal sam, moj spremljevalec do tedaj se je namreč odločil, da bo raje zmagal v kategoriji dveh krogov, nisem popuščal in v visokem ritmu odpeljal vse štiri kroge. Predvsem na nasipu nisem popuščal in letelo je preko 30 kmh pa čeprav v veter. Daljnovod je bil naporen, saj je bil sicer blagi vzpon, speljan po poti preko travnika polnega skal in pragov. A ko si prišel preko, te je čakala enoslednica skozi gozdiček, ki je privabila nasmeh na obraz.
Vmes sem pobral še nekaj konkurentov in se pripeljal na tretje mesto v kategoriji nad 40 let. In s pasabel zaostankom za Petrom. Torej uspešen in lep praznik.
Zgleda, da je bil to moj zadnji dober dan po treh napo ih tednih. V Kočevju sem na pokalni tekmi na žalost moral prekiniti po dveh krogih. Zaradi manjše slabosti sem raje odnehal, saj me je presenetila in nisem hotel česarkoli še poslabšati. Na srečo se je izkazalo, da je šlo le za utrujenost in je bilo že čez kako uro vse v redu. Potreboval sem samo pogovor s prijatelji in kako pivo v senci.
To leto ne bo lahko, kar se tekmovalnega koledarja tiče, zaradi tega bo potrebno več počitka med intenzivnimi deli. Torej “počas pa z andahtjo”.
In spet Istra čez štirinajst dni!
