Moji Malči! Dala si mi življenje in me napravila moža. Pa čeprav je moj junak don Kihot in vem, to je fantazija, a upam vsaj, da sem spodoben človek. Hvala, ker si me naučila kaj je v življenju res pomembno!

 

Pot na letališče v Zagreb. Najin sponzor prevozov Gordan, se trudi a pogovor nikakor ne steče kot ponavadi. Tri dni pred dirko je že prisotna nervoza, ki pa jo, po moje, dobro skrivava. A vseeno jo je čutiti v zraku. Preveč misli na enkrat in že v kombiju pozabim računalnik, prvič. Urediva formalnosti na letališču, še kaka ura posedanja in via Doha. V Dohi hitro prestopanje in 10 ur do Cape Towna. Letalo je polno, želiš si spati a ne gre. Samo dremanje in jutranji prihod v CPT. Na srečo imava urejen prevoz z letališča in nasmeh na ustnice mi nariše tabla z mojim priimkom, ki jo drži prijazni voznik.

Vroče! Vožnja v b&b a tam se izkaže da le ta ne obstaja. Na srečo so poslovnapotovanja.com kompetentna in prilagodljiva agencija in v slabi uri nama najdejo novo namestitev, ki je še bližje prizorišču in bolj primerna.

V petek sva povabljena na izlet s Kevinom, lastnikom Epica. Seveda tega ne smeva zamuditi. Odpravimo se na Signal Hill, sosednji hrib Mizne gore. Za vožnjo na kavo je trasa kar naporna. Vzpon ni od muh. A kava je dobra in razgled jemlje dih. Čarobni pogled na enega najlepših mest na svetu in Robben Island, kjer je leta zapora preživel veliki Nelson Mandela.

In napetost se stopnjuje. Sobotne prijave minejo precej hitreje, kot se spomnim. Izboljšan sistem in v pol ure sva uredila vse. V nedeljo start prologa!

Redkobesedno jutro, preverjanje opreme in na prizorišče. Temperatura v 35 stopinj in močan veter. Kaj lepšega za vstop v osemdnevno dirko! Po kratkem ogrevanju na spinningu sva poklicana na start.

Start prologa, 130 utripov v mirovanju, na podestu čakava na start. Pogled na stezo po travniku, množica gledalcev, ki nas spodbuja, suha usta, tresoče roke in končno osvoboditev od vsega po prvih dveh obratih pedal. Končno svoboden, lahek in igriv.

Teh nekaj stvari, poleg ogromnega kampa, velike organizacije in množice gledalcev, ki ploska in spodbuja 1400 kolesarjev v dirki, helikopterja, ki ti sledi, fotografi, pro gorski kolesarji, mi je dalo razumeti vsak preživet trenutek. Prireditev z veliko začetnico o kateri sanja vsak gorski kolesar, ki je kdajkoli občutil užitek enoslednic, Cape Epic.

Počasi sem začutil pozitiven pritisk in zavedanje, kaj doživljam. S težavami na dirki in to ne majhnimi, je Epic brez usmiljenja prinesel na površje neizprosno, počasno mučenje telesa in duha.

Sedaj lahko rečem; dirkanje na Cape Epicu, The Untamed African MTB Race in končanje dirke je bil cilj, ki sem si ga želel doseči in ga tudi dosegel. Osem neverjetnih dni skupaj s profesionalci našega športa, ko sem se tudi jaz počutil in živel kot pro. Avantura, ki je presegla moja pričakovanja, moje potrebe, moje zahteve.

In mojih 55 pomladi na ramenih, preizkušenih v dvajsetih sezonah dirk, pomladi, ki so mi vsak dan izstavljale račun, me premetavale iz vzburjenosti v krizo utrujenosti, široko odprtih ust in hlastanja po zraku, ki me je opozarjalo, da sem na robu.

Epic je dirka resnice. Pred odhodom sem si jo predstavljal še bolj komercialno, posvečeno le profesionalcem a domov sem se vrnil prevzet z njeno lepoto. Dolge in fantastične etape, ogromno število enoslednic, tako navzgor kot navzdol, da sanjaš vsaj meter asfalta, ki bi te razbremenil, panorame, ki jih je težko opisati v njihovi neskončni lepoti in popolni organizaciji na ravni, ki jih še nisem doživel. In izostrenost duha, ki je niti ne opaziš, medtem, ko so oči osredotočene, da bi našle najboljšo linijo na neskončnih serpentinah kolesarskih enoslednic, ki so razpršene povsod po Zahodnem Rtu.

Iztisnil sem vso energijo skrito v mojem telesu tekmovalca. Na pripravah v snegu in mrazu, sem naredil več kot sem si predstavljal. In čeprav je bilo na trenutke težko, zelo težko, sem pri sebi razmišljal, kako srečen sem, ker sem lahko sploh odvozil Epic, kot eden izmed mojih maloštevilnih rojakov.

Cape Epic na Specialized Epic Pro kolesu. Povnovzmetenci tudi sicer prevladujejo in prav Specialized Epic model je najbolj zastopan. In moj je bil na ravni naloge. Brez vsakih težav me je spravil skozi etape. Seveda pa sem zanj lepo skrbel. Kljub vsesplošni suši sem se potrudil, da je bil vsak dan po kosilu očiščen in veriga namazana s Squirt-om, tako, da sem zjutraj samo preveril pritisk v pnevmatikah. Seveda pa mi je z nasveti in roko pomagal tudi prijatelj Brad, ki je sicer skrbel za tovarniško ekipo. In Epic Pro mi je to skrb vrnil z zanesljivostjo na tehničnih delih in hitrih spustih in kančkom udobja, ki sem ga po petih – šestih urah v sedlu, močno potreboval. Pustil sem ga teči po preštevilnih bandah in ga pritiskal na strme vzpone in nikoli se ni pritoževal. Nekajkrat me je suvereno potegnil iz nepredvidljivih situacij. Skratka, popolno športno orodje, če imaš jajca in srce in nihče mi ne more vzeti ponosa, da sem to dirko končal.

In etape!

V cilju tretji dan, po lepi etapi in lovljenju limita, katerega sem v drugem delu 111 kilometrov dolge trase ujel in to za dobro uro in spoznanje ter olajšanje, da imam noge in glavo, da pridem do konca.

Edini asfalten vzpon na vsej dirki Bains Kloof Pass, dolg, enakomeren, ki se pojavi po skoraj petih urah vožnje v družbi sotrpinov in pridobivanje pozicij, skoraj brez vidnega napora, srečen, da lahko živim ta trenutek.

Zadnja dva dneva krize po slabo prespanih nočeh in dnevih na piškotih, prepečencu in Namedsport “marmeladkah“. Ko se telo upira a glava ve, da bo šlo, pa čeprav počasneje kot ponavadi. In moč, ki sem jo našel ne vem kje, za še en vzpon, še en napor, še en spust po enoslednici v katerega sem moral skočiti na glavo.

Enoslednice, serpentine, neskončne, lepe, tehnične, pretočne, mostički, leseni objekti, bande, pesek, kamni, Cebice, ki izostrijo moj vid in me varujejo pred prahom in bleščečim soncem in moj Epic Pro, ki mu ne dam odmora v neskončnem užitku vožnje in nikoli se nisem počutil bolje in bil bolj srečen v popolnem trenutku.

Ostali tekmovalci, ki prihajajo iz vsega sveta, drugi jeziki, druge navade, vendar kolesarji kot ti, mešanica jezikov in ras. Gledalci, ki poznajo zastave, natisnjene na številki in spodbujajo “Well done, good job” ter občutek, da si del nečesa večjega, neizmernega, popolnega.

Garmin Forerunner 935 mi po osmih dneh pokaže, 660 kilometrov skal, peska, enoslednic in vzponov, 13500 metrov vzpenjanja, kar samo po sebi ne pove veliko o težavnosti v tem neverjetnem okolju. 45 ur veselja, smeha, potiskanja in spremljanja moči na Rotor InPower merilcu ter preklinjanja na pedalih. Sonce, veter, oblaki, dež, ko si jedel premalo ali preveč in pozabil na pijačo, kot ponavadi, porabljene kalorije, ki jih ne moreš nadomestiti in prehod pod ciljnim lokom, ki me zaznamuje kot “FINISHER“-ja najpomembnejše etapne dirke na svetu. In jaz… sem popolnoma miren.

Za trenutek sem sedel na travnik, da premislim, kaj vse se je zgodilo v teh dneh in čutil sem, da se je zaključilo neko obdobje. Po nekaj etapnih dirkah v zadnjih letih, sem prevzel ultimativno finisher majico, ki sem si jo želel, “Cape Epic FINISHER“. Etape, njih osem, vse odpeljane po najboljših močeh, brez umika ali predaje.

In v tem trenutku sem se počutil dobro, polno, popolno. In ugotovil sem, da nimam druge želje na svetu, kot da bi šel domov.

Do naslednjič!

Hvala Uroš, Mare, Marko, Aleš, Jasmina, Marko, Špely, Dean, Gordan, Gregor in ostali, ki ste me podprli na avanturi, ki mi je spremenila življenje!