Leto v katerem so kilometri leteli in višina se je nabirala sama od sebe. Številke so pravzaprav nepomembne. Spominjam se le užitka, včasih napora in zadovoljstva po končanih avanturah.
In teh je bilo nekaj. Od Joberg2c v Južni Afriki, preko Transmauriene v Franciji in seveda nepozabnega Roc’d Azura. Avanture, ki so mi obogatile življenje in mi prinesle nove prijatelje, ki so mi pisani na kožo. Utrdile so tudi stara prijateljstva in mi prinesle spokoj, ki sem ga potreboval. Pri tem so mi v podporo tudi prijatelji iz kolesarskega “bussinessa“, ki mi priskočijo na pomoč z materiali in ugodnimi pogoji zanj.
Tudi športno ni bilo tako slabo. Zmaga v kategoriji v Afriki, mi seveda največ pomeni. A tudi, recimo temu, povprečne uvrstitve na RDA so, vsaj zame, vredne precej. V večtisočglavi množici in pri več kot štiristo sotekmovalcev v kategoriji, biti uvrščen v prvih 15% je zame uspeh. Še posebej, ker kolesarstvo ni bil moj šport v mladosti. In potem še toliko domačih tekem in srečanj in prijateljskih paberkovanj.
Torej nasmeh in zadovoljstvo. Sto stvari, ki so se zgodile, velike in male, a nobena nepomembna.
Poizkušam uresničevati svoje sanje in videti kar največ. In moje kolo mi pri tem pomaga. S kolesa vidiš največ. Na njem imaš pristni stik z okolico in ljudmi, pa naj bo to dirka, avantura ali samo pot v trgovino ali po opravkih. Moj Poni, mi je pri tem, prav tako pomemben kakor Epic HT.
Otresel sem se razmišljanja, kjer je vse bilo nemogoče ali težko izvedljivo in počutim se dobro. Spomnim se, kako sem še pred letom premišljeval o na pogled nedosegljivem in ko pogledam nazaj, je vse skupaj smešno. Nič se ni spremenilo v moji okolici. Spremeniti sem se moral sam in naenkrat je večina stvari dosegljiva.
In to želim sebi in ostalim tudi v naprej. Postavljati izzive in jih dosegati, uresničevati svoje cilje, kar najbolj dosledno in živeti polno.
Vsem srečno 2017 in pogumen skok v neznano !
