Cape Epic sledi pozneje. Vtisi in ostalo še niso čisto popredalčkani in potrebujem še nekaj časa.
So se pa med tem dogajale druge pomembne stvari.
Kamenjak Rocky Trails vikend, kjer sem nastopil v dvojni vlogi. Kot komentator tv prenosa moškega krosa in tekmovalec na maratonu naslednji dan. Moram reči, da me je prvi del stal veliko več. Seveda sem vedel, kaj delo komentatorja vsebuje. Bil sem tudi pripravljen a vseeno kolesarske dirke zahtevajo veliko improvizacije. Zaradi tega sem, recimo, počasi začel a po kakih 15 minutah se je trema toliko unesla, da so intervjuji med prenosom z Blažo, Gorano, Luko in ostalimi, kar lepo stekli. Nova izkušnja v mojem kolesarskem okolju in upam, da ne zadnja.
Naslednji dan sem startal dva kroga Kamenjak maratona. Absolutno prepočasi, tako, da sem celo dirko samo lovil. A tudi v tem je čar. Po Epicu se je utrujenost še poznala. Predvsem v glavi. Motivacije manjka še sedaj in dirke so mi nekako bolj v zabavo. Seveda pa po kaki uri in prehitevanju tekmecev, prevlada moj tekmovalni duh in faktor intenzivnosti po dirki na mojem Forerunnerju 935 je vedno preko 85%. Sama uvrstitev ni toliko pomembna, kot to, da sem dal od sebe vse kar v tistem dnevu premorem.
Tako nekako se je odvijala tudi dirka 4 islands. Najprej pa:
Dirka na najvišjem nivoju! Tako trasa, kakor tudi organizacija! 4 Islands d.o.o. je naredil produkt, ki mu ga lahko zavidajo prav vsi organizatorji v svetu etapnih dirk. UCI status je samo dodal piko na i. Rekreativni tekmovalci pri tem niso izgubili na izkušnji. Prav njim je namenjena še večja pozornost, saj imajo profesionalci svoje ekipe, ki skrbijo za njih. Torej je ves trud 4 Islands d.o.o. namenjen prav nam.
Popotovanje po štirih otokih bi moral biti cilj prav vsakega rekreativnega tekmovalca. Krk, z mesečevo planoto in privajanjem na kamnito traso je dodobra pretresel kosti a moj Epic je letel preko kamnite podlage. Od okrepne postaje do okrepne postaje je letelo kot za stavo, na njih, pa je bilo potrebno malo počiti in dodati Namedsport energijo saj, kot rečeno, po Epicu baterije še vedno niso bile polne.
Rab nas je drugi dan presenetil s dežjem in seveda blatom a prebili smo se tudi skozi to. Mogoče nismo toliko uživali, kot bi v suhem, je pa bil izziv za naše tehnično znanje in material. Pakne smo na koncu menjali vsi! Moje Cebice so obnesle tudi v teh pogojih in brez njih bi zagotovo bolj tipal skozi dež in blato. A potrebno jih je bilo le vsake toliko na hitro obrisati z rokavico in spet se je odprl svetlejši dan.
Transferna etapa na Cresu je bila zato pravi izziv. Start v nebo in planinske poti polne skal, ki so se menjavale s prelepimi stezami skozi oljčne nasade in vinograde. Tisti z več tehničnega znanja so leteli mi pa smo se na trenutke prebijali preko trase a veselje na koncu je bilo za vse enako. Organizator se nas je usmilil in nas po Rabski bitki v blatu ni poslal še v močvirje na Cresu. Ker smo se temu izognili, smo lahko toliko bolj uživali v zakuski po koncu etape in se martinčkali na toplem pomladnem soncu.
V obetu toplega in sončnega dneva je Lošinjska etapa kar vabila po napadu. A tam so bili tudi moji Trbowci. Seveda sem pritisnil na Ivana, da sem potem na startu DH-ja lahko izmenjal nekaj besed z njimi. Itak smo bili dogovorjeni za naslednji vikend za DH Lošinj. Potem pa je spet šlo po kamenju, drsečih ploščah, neverjetnih vzponih po betonskih trakovih in norenju med kamnitimi zidovi preko stopnic in pragov. Na koncu pa TT do cilja! Enkratno!
Zaključek v Sunčani uvali se je potegnil do večerje in večerja v disco party do zgodnje jutranje ure. Izmenjavanje vtisov, načrtov in pohval organizatorju se kar niso hoteli končati.
Ford Klemenčič – zanesljiv partner
Po takem zaključku je bila nedelja lena. Nekateri so sicer lep dan izkoristili za kolesarjenje, večina pa se je odpravila domov. Jaz sem cel dan poležaval na plaži s steklenico domačega “Tomaža“ v roki in se nastavljal toplim sončnim žarkom. In si želel, da se dan nikoli ne konča.
